Korist duhovnega partnerstva je pristna moč. Ta je življenje, po kakršnem hrepeni naše srce – izpolnjeno, hvaležno, skrbno, strpno, navzoče, polno pomena, ustvarjalno in ljubeče.
Gary Zukav piše o novih vrstah odnosov – duhovnih partnerstvih, ki izpodrivajo stare načine odnosov, ki so temeljili na egoističnih težnjah naše osebnosti. Duhovno partnerstvo je odnos med enakovrednimi osebami z namenom duhovne rasti. Daje nam priložnost, da lahko ustvarimo pristno moč. Vsak duhovni partner ustvarja enakost v sebi in duhovni partnerji ostajajo skupaj, dokler lahko skupaj rastejo. Prav tako izbirajo svoje vloge in tudi izrečejo stvari, za katere se bojijo, da lahko uničijo njihovo partnerstvo. Razumevanje duhovnih partnerstev nam omogoča, da jih prepoznamo in izkušnje, ki nam jih podarjajo so zdravilne, globoke in resnične.
Smernice za zavestno sporazumevanje in dejanja v duhovnem partnerstvu so: zanašanje na lastno intuicijo. Do nje dostopamo tako, da postavimo vprašanje svojim nefizičnim vodnikom, katerih glavni namen je naša rast. Nato prisluhnimo odgovoru, ki vedno pride, čeprav morda ne na način in ob času, kot mi pričakujemo. Odgovor bo prišel kot množica novih izbir in okoliščin, na nas pa je, da se z lastno voljo odločimo katero pot bomo izbrali ter nosili tudi njene posledice.
Naslednja smernica v duhovnem partnerstvu je: izbiranje svoje namere. Namere so vzroki, ki ustvarjajo posledice. Vsako dejanje ima svojo namero, ki pa izhaja bodisi iz ljubečega bodisi iz prestrašenega dela naše osebnosti. Npr. motivacija za služenje velike količine denarja je lahko, da si kupimo zelo drag avto ali pa da bomo lahko plačali šolanje svojega otroka. Prva namera je iskanje zunanje moči, druga namera pa ustvarja pristno moč. Bolj ko raziskujemo svoje namere, opazimo, da ne glede na to, koliko možnosti imamo na voljo, v resnici razpolagamo le z dvema – ljubeznijo in strahom.
Pomembno je tudi, da delujemo iz najbolj zdravega dela svoje osebnosti, ki nam je v danem trenutku dostopen, kar v praksi pomeni, da okoliščin ne dojemamo kot nenaklonjenih ampak kot priložnosti za učenje.
Naslednja smernica v duhovnem partnerstvu je, da govorimo osebno in konkretno – uporabljamo izjave, ki se začenjajo z »jaz« in ne »mi« ali »ti«. Ko s splošnimi izrazi govorimo o drugih, namesto, da bi s specifičnimi izrazi govorili o sebi, to zastre prestrašene dele nas samih in zamegli našo izkušnjo. Z načinom konkretnega govorjenja prevzemamo odgovornost za svoje besede in dejanja ter tako prevzemamo oblast nad svojim življenjem.
Nazadnje je pomembna opustitev navezanosti na izid, kar pomeni, da zaupamo Vesolju. Zaupanje pomeni, da sta sočutje in modrost vesolja vsepovsod. Vsaka okoliščina v nas aktivira določene čustvene tokove in hkrati vsaka nova okoliščina ponuja novo priložnost za zanašanje na intuicijo, uporabo čustvenega zavedanja, odgovorno izbiro in usklajevanje naše osebnosti z našo dušo. Kajti vedno v mladosti ali starosti, v zdravju ali bolezni,v bogastvu ali revščini se nove okoliščine kar naprej ponavljajo kot trava spomladi. In vedno znova je nova priložnost za ustvarjanje pristne moči. Tako lahko rečemo: »Z Vesoljem ustvarjava skupaj« in smo sproščeni v partnerstvu z Vesoljem ter sproščeni v svojem življenju z vsem, kar to vsebuje.
Nadaljnji korak je, da damo vse od sebe, saj ko zaupamo in smo sproščeni, imamo energijo, da se potrudimo, kolikor le zmoremo. In na koncu uživajmo. Ko navežemo stik z Vesoljem, se sprostimo in damo vse od sebe, ni ničesar več, kar bi še lahko storili. Počakamo, da Vesolje opravi svoje.
Tatjana Baligač (prirejeno po Gary Zukav: Duhovno partnerstvo)