»Obstajata dva načina, kako živeti svoje življenje. Prvič, kot da ni nič čudež. In drugič, kakor da je vse čudež.« Albert Einstein. Na svet smo prišli kot brezskrbni otroci. Potem pa smo kar naenkrat dobili idejo, da lahko z zaskrbljenostjo preprečimo bodoče nesreče.
Postali smo prepričani, da če nas neha skrbeti, se bo zagotovo zgodilo nekaj strašnega. Velikokrat delujemo po tem načelu, pa čeprav se tega ne zavedamo. Če nas dovolj skrbi za službo, je zagotovo ne bomo izgubili. Če nas močno skrbi za zdravje, verjetno ne bomo zboleli. Če nas vsak dan skrbi, da nas bo ljubljeni zapustil, nas ne bo. Ko živimo v takem stanju notranjega počutja, ni prostora za veselje, saj ves prostor zaseda skrb. Kar ne upamo se prepustiti veselju in hvaležnosti, saj prepuščanje tem občutkom pomeni izgubo nadzora nad situacijo, pomeni, da se lahko zgodi kaj strašnega. Domišljamo si, da če preveč uživamo in doživljamo srečo v določenih situacijah, nas hkrati premalo skrbi, kar lahko vodi v to, da nam je ta sreča odvzeta. V glavnem domišljamo si, da smo pravi mali »bogovi«, da lahko nadzorujemo svoje življenje, če nas le dovolj skrbi.
Vas skrbi glede denarja? Skrb lahko v hipu preženemo s hvaležnostjo. Sedaj imamo nekaj denarja, in zakaj ne bi bili hvaležni za to? Če dobro premislite, ste do sedaj vedno imeli vse, kar ste potrebovali, in tudi sedaj imate vse kar potrebujete. Vas skrbi, da boste izgubili vaše najdražje? Ravno sedaj so tukaj, del vašega življenja, bodite hvaležni za to. Hvaležnost nas spomni na obilje vsega, kar nam je dano že danes. In naša dolžnost do življenja je, da to vidimo, sprejemamo in se zahvaljujemo. Hvaležnost poraja srečo, saj se zaradi nje počutimo izpolnjeno. Hvaležnost je spoznanje, da imamo vse, kar potrebujemo že sedaj.
Zamenjajmo svoj seznam krivic, trpljenja, prizadetosti in ran s seznamom hvaležnosti. Vsaka stvar, dogodek, oseba ima pomen za nas, za naše življenje. Obrnimo se od obujanja krivic in skrbi k hvaležnosti. Kot roža k soncu. V naravi nikdar ne najdemo rastline obrnjene vstran od sonca, ampak vedno k svetlobi. Bodimo tudi mi taki, posnemajmo naravo, vsak dan nas uči o nas. Življenje ni težko, vsaj večino časa ne, tudi ni res, da nesreča nikoli ne počiva.
Če želimo vaditi hvaležnost, si je za to potrebno vzeti čas. Če čez dan samo drvimo, obstaja velika verjetnost, da spregledamo vse, kar nam je dano. Če si bomo vzeli čas, da postojimo, opazimo, da dihamo, da živimo. Opazimo pogled neznanca, nasmešek otroka, piš vetra. Zavemo se hrane, ki jo bomo pojedli, miru v katerem živimo, čistega okolja, ki nas obkroža, nog, s katerimi lahko hodimo, tečemo, plešemo,… In smo hvaležni.
Vendar pri hvaležnosti bodimo tudi previdni, ne silimo se v njo, samo zato da bi pregnali določena čustva v nas. To velja predvsem za odnose. Če smo bili prizadeti, ranjeni, izigrani, prevarani, razočarani, si najprej dovolimo to občutiti. Ko iskreno občutimo, kar se nam je zgodilo, lahko sčasoma to tudi opustimo. Takrat spontano začutimo hvaležnost. Tudi do nekoga, ki nas je nekdaj močno prizadel. Ker nas je pomaknil bližje k sebi. In nas preoblikoval. Za vedno.
Vzemite si trenutek zase. Zaprite oči ali poglejte skozi okno. Sprehodite se skozi svoje sedanje življenje in se spomnite vsaj petih darov vašega življenja. Zahvalite se za njih. Vadite to vsak dan. Zjutraj, ko se zbudite, se zahvalite za nov dan. Zvečer, ko ležete v posteljo, se spomnite prijetnih trenutkov, ki ste jih čez dan doživeli, ali nečesa, kar ste dobro opravili. Zahvalite se. Sebi in življenju. In vsak dan se boste zavedli vedno novih in novih darov, za katere ste lahko hvaležni. In to bo krepilo tisto, kar je najboljše v vas.