Ustvarjalnost ženski daje notranji dom, v katerega se lahko vedno znova vrača. Zato je naša naloga, da ustvarjamo, tako imamo same sebe in vsi okoli nas od tega največ.
Ženska je v zgodovini že bila boginja, intuitivka, zdravilka sebe s svojimi lastnimi močmi, tista, ki pelje življenje naprej. V današnji civilizaciji je izgubila ta stik s sabo, a na nas samih kot ženskah je, da si ga povrnemo nazaj. Da pridemo v sebi nazaj na svoje ozemlje, v svoj notranji dom, iz katerega lahko spontano ustvarjamo in izražamo sebe in veličastna bitja, ki si zaslužijo od življenja vse najboljše. In čas je, da spet v to verujemo in tako delujemo.
Ženska se mora izraziti v svoji ustvarjalnosti, drugače ni v polnosti izražena kot ženska, naša naravna ustvarjalnost nam da tudi moč in voljo za reševaje življenjskih izzivov. Hkrati s tem se nam odpre naša strast do vsega bivajočega, do življenja, ljudi okoli nas, okolja, narave in našega dela. Seveda pa je strasti v vseh dejavnostih, ki se jih lotevamo toliko, kolikor negotovosti smo kot osebnosti zmožni tolerirati. Življenje si želi od nas, da ustvarjamo lepoto, lepo umetnost, kar pomeni, da se znamo odzivati na vse, kar življenje prinaša vedno na nove načine, ki so za nas najsprejemljivejši in taki, v katerih ohranjamo svojo integriteto, notranjo varnost in se ne ranimo. Ko ustvarjamo, smo v stiku z življenje, in takrat je srce ženske srečno. Energija se množi, in čutimo, da delujemo v dobro sebe, odnosov in sveta okrog nas. In zato smo tukaj. To je naše poslanstvo. Živeti svojo ustvarjalnost in svoje talente, in tudi čas današnje krize je čas tega spoznanja in vračanja domov. Kot ženske še vedno pogosto čakamo, da nas bo kdo vzel v naročje in nas potolažil, to so otroške želje. Potrebno je preseči to, odrasti in sprejeti odgovornost za svoje življenje, se opogumiti in iti kot junakinje in miroljubne bojevnice v svet.