Bivanje je navzočnost. V tem spoznanju sta modrost in svoboda. H.L. Poonja. Po začetni vznesenosti, s katero ponavadi vstopamo v partnerski odnos, se začnemo spraševati: »Zakaj še vztrajam? Je vredno truda?« Takšni pomisleki se lahko pojavijo po nekaj tednih, letih ali desetletjih.
Predvsem takrat ko odnos postane bolj podoben trdemu delu, kot pa viru veselja, zadovoljstva in miru. Vprašamo se, ali smo res na pravi poti, saj je prvotno vznemirjenje minilo in drug drugemu zadajamo le še bolečino. Dvom se pojavi tudi v trenutkih, ko intimnost kateri smo podvrženi v tesnem odnosu s svojim partnerjem razgalja tiste dele naše osebnosti, ki jih sami najraje ne bi videli in jih skrivamo pred seboj. Včasih si ne znamo odgovoriti ali smo sposobni živeti z drugim človekom in ga ljubiti dan za dnem. Takšne in podobne izzive nam prinaša partnerska ljubezen, predvsem kadar nimamo jasnih predstav o tem, za kaj v odnosih dejansko gre. V trenutkih dvoma ne potrebujemo začasnih rešitev, ampak novo jasno vizijo, ki nas bo vodila pri iskanju pomena in smisla trajnih zvez. Brez vizije in jasnega namena namreč ne zmoremo uresničiti nobenega pomembnega dosežka. Nihče od nas, pa najsi gre za umetnike, politike, alpiniste, podjetnike, pri svojem dolgotrajnem podvigu ne more vzdržati brez jasne vizije, kaj želi uresničiti. Brez jasne predstave o tem, kaj nam je zares pomembno, ne moremo doumeti, čemu naj bi se lotevali težav, ki jih srečujemo na poti ljubezni. Zato se nam nemalokrat pripeti, da na pol poti omagamo.
Naravna navzočnost
Vizijo medsebojnega odnosa ustvarimo tako, da se spomnimo, kaj pri naši povezanosti z drugim človekom najbolj cenimo, do česa najlažje pridemo, če si v spomin prikličemo stanje naše zaljubljenosti, ko občutimo: da smo del nečesa večjega, čarobnost življenja, novo moč in mir, več veselja v telesu in čutenju, blaženost, globlje zavedanje samega in sebe in tega, kdo v resnici smo, predvsem pa občutek, da smo spet doma. Kadar smo zaljubljeni smo bolj navzoči, bolj povezani s sabo in s svetom okoli nas. Ni se nam potrebno dokazovati, saj si nekaj v nas odpočije. Naše običajne skrbi se umaknejo v ozadje, počutimo se bolj budne in žive. Izkušamo kaj se pravi biti navzoč, biti to kar smo. Zaljubljenost je močno in poživljajoče izkustvo, ki nas odpre nečemu višjemu, širšemu bivanju. Bivanje pomeni, da se prepustimo toku te navzočnosti, ki je budna, odprta in dovzetna za resničnost. Krščanski mojster Eckhart jo imenuje »tok tega trenutka«. Ta dinamična odprtost je naš dostop do bistva življenja, v nasprotju s posrednim načinom – miselno dejavnostjo in čustvenim odzivanjem – s katerima običajno vzpostavljamo odnose do stvari. Zato se takrat, ko se zaljubimo počutimo kot da smo prišli domov. Ta občutek nam pomaga vstopiti v tok bivanja, ki je edino resnično in zanesljivo počivališče na tem svetu. Odprtost kot temeljna lastnost v jedru našega bivanja nam omogoča, da imamo tudi v najhujših preizkušnjah svoj obstoj za nekaj dobrega. Omogoča nam da vidimo čudežnost stvari takih kot so. Iz tega zornega kota vse zlo tega sveta izvira iz dejstva, da ne prepoznamo ali ne verjamemo v osnovni vzrok svojega bivanja. »Dobrost« svojega obstoja jasno zaznamo v trenutkih, ko začutimo neposrednost in radost nad tem, da smo živi. Kar nam je najbolj dragoceno kadar smo z ljubljenimi osebami, je izkustvo tega, da bivamo skupaj. Ne gre toliko za to, da smo skupaj, ampak da skupaj smo. Naša kultura nas veliko uči o tem, kaj pomeni imeti ali delati, zelo malo nam pa pove o tem, kako bivati.
Tatjana Baligač (povzeto po knjigi Ljubezen in prebujenje, John Welwood)