Anthony De Mello piše o prebujanju v življenje. Namreč mnogi odrasli ljudje spijo, ne zavedajoč se lepote »človeškega življenja«. Prebujanje pa je boleče in neprijetno. S svojimi besedami ne skuša prebujati spečih, le govoriti resnico, in slediti Arabskemu pregovoru, ki pravi: »Dež je povsod enak: toda v močvirju povzroči rast trnja, v vrtu pa rast cvetja.«
Ljudje ponavadi ne želimo brezpogojno biti srečni. Pripravljeni smo biti srečni, če in ko imamo to ali ono. Za srečo rabimo pogoje. Svojemu prijatelju pravimo: »Ti si moja sreča. Če te ne dobim, odklanjam srečo.« Ne predstavljamo si sreče brez teh pogojev. Zato je dobro, da se prebudimo, kajti to pomeni, da želimo ljubiti, da želimo svobodo, da želimo veselje in mir ter duhovno življenje. V tem smislu (smislu prebujenja) je duhovnost najkoristnejša stvar na svetu. Ljudje moramo ponavadi dovolj trpeti v nekem odnosu, preden se osvobodimo iluzij o vseh odnosih, preden se zbudimo in rečemo: »Dovolj mi je, obstajati mora boljši način življenja, kot živeti v odvisnosti od drugega človeškega bitja«. Nekatere izmed nas prebudijo krute realnosti življenja. Zato je pomembno pri učenju duhovnosti pozabiti naučeno, pozabiti skoraj vse kar smo bili naučeni. In začeti poslušati resnico. Biti odprt za resnico, ne glede na posledice, ne glede na to kam nas vodi. To je vera. Naša prepričanja nam dajejo gotovost, vera pa je negotovost. Biti odprt za resnico, vero pa ne pomeni biti lahkoveren, ampak podvomiti v vse, kar slišimo. Vendar podvomiti v drži odprtosti, ne kljubovalnosti. Kot je rekel Buda: »Menihi in učenjaki naj ne sprejmejo mojih besed iz spoštovanja, marveč naj jih analizirajo tako, kot zlatar preskuša zlato – z rezanjem, lomljenjem, brušenjem, taljenjem.« To je pomemben korak k prebujenosti. Prvi korak je biti pripravljen priznati si, da nočemo biti srečni, da se nočemo prebuditi. Pri tem je potrebno da premagamo odpor v sebi. Drugi korak je pripravljenost razumeti, prisluhniti, podvomiti v svoj celotni sistem prepričanj. In jih ponovno ovrednotiti ter razmisliti, na katerih področjih imamo oprane možgane.
Življenje je gostija. Žalostno pa je, da je večina ljudi na smrt lačna. Znana je zgodba o skupini ljudi, ki so na splavu blizu brazilske obale umirali od žeje. Namreč niso vedeli, da je voda, po kateri so pluli sladka. Obdani smo z veseljem, ljubeznijo, srečo, pa se večino časa tega ne zavedamo.