Na poti k prebujenju je prav tako pomembno samoopazovanje, piše Anthony de Mello. Te metode nas nihče ne more naučiti, pričnemo lahko le sami, že sedaj ta trenutek, ko to beremo. Pri samoopazovanju gre za to, da se opazujemo v vsakem trenutku svojega bivanja.
Vendar to ni isto kot zatopljenost vase, kajti ta pomeni, da smo zaposleni le s samim seboj, se brigamo le zase in smo zaskrbljeni edino zase. Samoopazovanje pomeni opazovati vse v sebi in okoli sebe, kolikor je mogoče natančno, brez popravljanja in kot da bi se dogajalo nekomu drugemu. To pomeni, da ne poosebljamo tega, kar se nam dogaja, ampak da gledamo na stvari kot da sploh nimajo zveze z nami.
Razlog naših trpljenj zaradi strahov in depresij je v identifikaciji z njimi. Ponavadi pravimo: »Potrt sem«. Vendar to ni res. Nismo potrti. Če smo natančni, bi lahko rekli: »Prav zdaj doživljam potrtost«. Mi nismo naša potrtost, naša depresija, naša čustva. Gre za prevaro razuma, za iluzijo. Zavedli smo se v zmotno mišljenje, da smo to kar čutimo. Tudi ko rečemo: »Vesel sem«, to ni res. Veselje je v nas, toda če počakamo, vidimo, da se bo spremenilo, ne bo trajalo, nikoli ne traja, nenehno se spreminja. Kot oblaki, ki pridejo in grejo: nekateri so črni, nekateri beli, nekateri veliki, drugi majhni. Če si hočemo pomagati s tem, bi lahko rekli, da smo nebo, ki opazuje oblake. Kot pasiven, neodvisen opazovalec, ki se ne vmešava, ne popravlja in ne razsoja. Ampak samo gleda, opazuje. S takim opazovanjem samega sebe, se nam sčasoma razkrije notranji mir, ki leži v vsakem izmed nas, za vsemi našimi čustvi in doživljanji. Saj tak način opazovanja samega sebe pomeni, da dopuščamo resničnosti, da je taka kot je. Da je ne spreminjamo, ampak sprejemamo, in takrat vidimo resnico, ki je v vsakem trenutku prava, saj je le takšna kakršna je – resnična.
Težava z nami ljudmi je, da pridno popravljamo stvari, ki jih niti ne razumemo. Le redko nam pride na misel, da stvari ni treba popravljati. In to je veliko razsvetljenje. Le razumeti jih moramo, in ko jih razumemo, se bodo spremenile. Včasih ko nam kaj ne gre najbolje, ko naletimo na prepreke, ovire, bolečine, razočaranja, prebijemo dneve, mesece ali včasih celo leta v razmišljanju in razglabljanju o tem, zakaj je bilo tako kot je bilo, zakaj ni bilo drugače, verjamemo, da je svet do nas krivičen, vendar tako le zapravljamo čas, in hkrati ne vidimo vsega dobrega, pozitivnega, ki se pa dogaja sedaj. Ne opazimo resničnosti sedanjosti, ker smo ujeti v svoja čustva, ki jih pestujemo, in se z njimi poosebljamo. Zato opazujmo sebe in svet okrog nas, vsak dan znova. Veliko novega bomo odkrili. Vsakodnevno opazovanje samih sebe nam tudi omogoča vpogled v to, kar se v nas dogaja, kaj nam je všeč in kaj nam ni, kateri dogodki, ljudje, okoliščine so tisti, ki v nas vzbujajo lagodje, pomirjenost, zaupanje, harmonijo, in kaj je tisto, kar nam vzbuja potrtost, žalost, jezo, oddaljenost, strah. Vsa ta čustva so v redu, in je dobro da jih prepoznavamo vedno sproti, saj nam povejo veliko o tem, kje smo na svoji poti v tem življenju, in kako si lahko pomagamo že v tem trenutku, da bi naša barka življenja plula vsak dan bolj proti svojemu notranjemu miru.